Naravoslovni tabor 9. razredov
DOM CŠOD ŠKORPIJON – KOZJAK, 28. 1. do 1. 2. 2013
Naši devetošolci so preživeli idiličen zimski teden. Podali so se na zasneženi Kozjak na slovensko-avstrijski meji. Spoznavali so se s pležuhanjem, jahanjem po snegu, postavljanjem igluja, tekom na smučeh in se sprehodili tudi do bližnjega ter med Mariborčani priljubljenega Žavcarjevega vrha.
GREMO MI NA TABOR
»Kam gremo na tabor? Pa kje to je? Kaj bomo sploh tam gor delal?«
Priprave na tabor so trajale že kak teden pred odhodom. Nabava je tekla po načrtu. Kdo, kaj, in koliko nesemo s seboj in kdo bo s kom spal v sobi. Ko je prišel dan odhoda, smo se pred šolo zbrali uro kasneje kot ostali. »Folk, mi gremo na tabor!« Vsak po dve ali tri torbe, po več telefonov; računalniki in vse ostalo, kar je prepovedano. Ko smo se zbasali na avtobus je bila varnost seveda na prvem mestu, vendar sem pa tja ni delovala.
Po dveh urah vožnje sta nas na Kozjaku v domu Škorpijon pričakala snežna dobrodošlica in gospa Mirjana, vodja doma. Določila nam je sobe in vsi smo se »mirno« namestili. Preostanek dneva smo imeli še psihično privajanje na novo okolje, za katerega lahko rečemo, da je bilo zelo prijetno.
V naslednjih dneh, vse do petka, smo se ukvarjali z islandskimi poniji, ki so bili vsega vajeni in se niso vedno prepustili našemu vodenju. Sprehodili smo se do slovensko-avstrijske meje. Kozjak namreč leži tik ob meji. Najbolj zabavno je bilo pležuhanje, ki ga je večina izkusila prvič. Pležuhanje je dričanje po hribu na eni smučki s sedežem. Pravo nasprotje je bil pohod na Žavcarjev vrh. Za hojo res nismo ustvarjeni. Vsi smo preživeli divji tek na smučeh. Tudi naši lokostrelski poskusi niso povzročili nobenih poškodb in škode. Pred domom smo v zimskih razmerah za primer evakuacije postavili pravi eskimski iglu. Ob večerih smo večinoma opazovali zvezde, kasneje pa smo, zaradi druženja in ob tem motenja nočnega miru, stali na hodniku. To smo nekateri lahko izkusili tudi v zgodnjih jutranjih urah.
Še prehitro je prišel petek. Čakal nas je še orientacijski tek, ki nam je pobral še zadnje moči. »Zdaj pa res moramo domov!« Vsi se strinjamo, da je bil ta tabor najboljši do sedaj.
Jan Gerl Korenč, 9. a
{gallery}2012-2013/Tabori/9r{/gallery}
